OD SLAVE DO NESMRTNOSTI: MEDIČEJSKE GROBNICE V BAZILIKI SAN LORENZO (Šola Toscana – 2.del)

OD SLAVE DO NESMRTNOSTI: 

MEDIČEJSKE GROBNICE V BAZILIKI SAN LORENZO (Šola Toscana – 2.del)

Nova Zakristija v Baziliki San Lorenzo v Firenzah je veliko več kot le zgolj veličasten arhitektonsko-kiparski mavzolej. Je umetnostni dosežek, ki je kreatorju, Michelangelu Buonarottiju na eni in Medičejski dinastiji na drugi strani, prinesel slavo in z njo tudi nesmrtnost.

m edici.jpg

Grb druzine Medici na tleh Stare Zakristije v Baziliki San Lorenzo (sto vrst marmorja)

Nova Zakristija je nastala v poznejšem obdobju, pričela se je graditi leta 1520, kar je stoletje kasneje od njene predhodnice – Brunelleschijeve Stare Zakristije. Ko govorimo o Stari in Novi Zakristiji, govorimo o dveh popolnoma različnih poslopjih Bazilike San Lorenzo, o dveh različnih Medičejskih panteonih. O dveh različnih stoletjih (14.,15. stoletje in 16.). O dveh različnih zgodovinskih vekih (Stari in Novi vek), katera sta zaznamovala dva različna umetnika, arhitekta – Filippo Brunelleschi in Michelangelo Buonarotti-  in s tem o dveh popolnoma različnih umetnostnih slogih (gotika in renesansa).

img_7568

Stara Zakristija – Filippo Brunelleschi

img_7544

Stara Zakristija – Sola Toscana

V Novi Zakristiji se prepletata dve barvi – bela in siva. Bela barva je barva ometa in prestižnega marmorja, ki je bil pripeljan iz samih alpskih gora, medtem ko daje kamen ‘’pietra serena’’ Medičejskim kapelam sivo-srebrn pridih. Slednja ni nič kaj manj dragocena od znanega belega marmorja, saj je že Giorgio Vasari hvalil, popisoval njeno prefinjenost, visoko kvaliteto, redka najahališča, kajti ta kamen je mogoče izkopavati samo v točno določeni dolini toskanskega podeželja.

Celotna Michelangelova arhitektuna zasnova Nove Zakristije je bila v tistem času izredno napredna, izredno inovativna, izredno unikatna in Giorgio Vasari je o njej zapisal, da je s tem svojim delom, zgledom, Michelangelo osvobodil umetnike, saj jim je pokazal svobodo in prosto pot v kreativnosti. V njegovem primeru je bila to pot popolnih inovacij in nepoznanih, nikdar videnih, nenavadnih kompozicij, med katerimi velja izpostaviti še posebej okna Nove Zakristije, ki nikakor niso pravokotniki, čeprav se nam na prvi pogled že tako zdi. Okna Nove Zakristije so nenavadne, nepravilne oblike, ki se ji v matematično-arhitekturnem žargonu reče trapezoidali.

Rezultat iskanja slik za finestre sagrestia nuova

SCUOLA TOSCANA – Okna v Novi Zakristiji

Nemalo ljudi sem slišala zatrjevati, da ko so preživljali težka obdobja, ko so doživeli boleče izgube so za hip izgubili tla pod nogami in se znašli nekje pod vrhom kupole.. na tem prostoru ljudje zatrjujejo, da jih deluje nekakšna sila, ki opazovalca vabi, vleče nekam navzgor.. Kupola Nove Zakristije imitira tisto od rimskega templja vseh bogov, rimskega Panteona, ki se ponaša z eno izmed največjih in najbolj znanih kupol na svetu in je tudi obenem eden izmed najveličastnejših podvigov v starorimski arhitekturi.

Rezultat iskanja slik za finestre, cupola della sagrestia nuova

Kupola Nove Zakristije – SCUOLA TOSCANA

Če se za hip posvetimo volumetriji Nove Zakristije lahko sprejmemo hipotezo, da je Michelangelo dve Medičejski grobnici predvidel, načrtoval na stranskih stenah Nove Zakristije, medtem ko si je sam center zakristije – tik pod kupolo, zamislil kot prazen prostor. Michelangelo se je tudi tudi pri postavivi samih grobnic zgledoval po ideji  arhitekturnega spomenika v Rimu imenovanega arco di’ Giano, ki je znan po tem, da ima zgled kocke, da zgleda popolnoma enak z vseh strani in ima na vsaki strani eno arkado. Zakaj se je Michelangelo inspiriral v temu? Zato, da bi ustvaril nekakšen ‘’blok’’, na njegovih štirih straneh pa bi ležala ena Medičejska grobnica. Ideja je bila ekstraordinarna in prav takšne bi bile tudi dimenzije, če bi v resnici ideja realizirala, saj  bi imela nad sabo veličastno visoko kupolo. Omenjeno idejo je moral Michelangelo opustiti in posvetil se je klesanju panteonskih grobnic, s katerima je okrasil stene Nove Zakristije, ki jih lahko še danes občudujemo.

Katerima Medičejcema je Michelangelo pravzaprav postavil paneton? Panteon sestavljata grobnici dveh Medičejcev  – Giuliana di Lorenza de’ Medici (duca di Nemour, ubitega leta 1478) in Lorenza di Piera de’ Medici (duca di Urbino, ki je leta 1491 umrl naravne smrti); njuna smrt je obenem pomenila tudi konec prve veje Medičejske dinastije, prvotne generacije Medičejcev imenovane ‘’i Magnifici’’.

medici

Sola Toscana – Nova Zakristija, Bazilika San Lorenzo

Zakaj Medičejca nista bila pokopana v isti grobnici? Zato ker je Michelangelo zasledoval idejo, da bi skupaj združil raje dva Giuliana in dva Lorenza dveh različnih generacij, dveh različnih vej Medičejcev. Michelangelo je skrbno načrtoval vsak detajl (njegove skice so še danes rahlo vidne na ometu Nove Zakristije, njihov namen je bil, da bi delavce opominjal, kako naj bodo skrbni in previdni tudi z uporabljenim materialnom – marmorjem in ‘’pietro sereno’’).

img_7546

Medicejski simbol – Stara Zakristija, Bazilika San Lorenzo (marmor)

Medičejske grobnice so zagotovo najslavnejše in najbolj dih jemajoče v vsej Novi Zakristiji – ne samo zaradi t.i. ‘’le bellezze straordinarie’’, ekstraordinarne lepote Michelangelovih marmornih skulptur, marveč zaradi celotnega arhitektonskega kompleksa. Michelangelo je pokojna Medičejca, Lorenza in Giuliana povzdignil v zgornji predel panteonske grobnice, ob njunih nogal leži sarkofag, oblikovan po starodavnem rimskem zgledu, na katerem v neudobnem položaju slonijo, počivajo… oziroma se pravzaprav dramatično zvijajo štiri figure iz belega marmorja, ki personificirajo štiri alegorije štirih delov ali bolje rečeno trenutkov dneva.

IMG_7520.JPG

Lorenzo di Piero de’ Medici – SCUOLA TOSCANA

 

Panteon Lorenza di Piera de’ Medici (duca di Urbino) sestavljajo njegov kip in marmorni alegoriji Mraka (v italijanščini il Crepúsculo) in Zore (v italijanščini imenovane l’ Aurora), ki se zvijata nad sarkofagom. Grobnico Giuliana di Lorenza de’ Medici, ki stoji prejšnji nasproti, krasijo njegova veličastna kamnita podoba ter dve marmorni alegoriji –  Dan (il Dì) in Noč (la Notte).

Rezultat iskanja slik za AURORA  buonarroti medici

Il Crepusculo – SCUOLA TOSCANA

Kompleksno vprašanje, o katerem še danes razpravljajo največji filozofi, misleci, umetniki, strokovnjaki je, zakaj je Michelangelo izbral prav to ikonografijo, zakaj je vključil ravno simbolistiko štirih delov dneva? Gre za ikonografijo, ki je prava zakladnica globokih, skritih pomenov in religioznih (pa tudi posvetnih, civilinih) asociacij.

Te asociacije so povezane z različnimi koncepcijami, z različnimi percepcijami Časa. In njegovega poteka – in hkrati s tem tudi njegovega izteka.

Rezultat iskanja slik za il giorno michelangelo

Dan – il Giorno – M.Buonarotti – SCUOLA TOSCANA

Alegorija Dneva je prva marmorna skulptura, h kateri se moramo obrniti – Dan, ki se nato v svojem razcvetu razvije v Teden, … in ta v Mesec, nato v Pomlad in tako v vse ostale letne čase, ki skupaj tvorijo Leto. In Leta se nato zlijejo v Stoletje in ta se skupaj seštejejo v Tisočletje. Dan je simbol začetka in obenem tudi simbol človeškega štetja časa. Kajti taisti čas človeka zapelje tudi do njegovega konca, pospremi ga do njegove smrti – bodisi prezgodnje bodisi pozne, a v vsakem primeru neizogibne.

Rezultat iskanja slik za il giorno michelangelo

Il Giorno – Dan – M. Buonarotti – SCUOLA TOSCANA

Po smrti Medičejcev je Čas je tekom stoletij odnesel, ..razblinil,… konsumiral tudi vse njihove vrednote, vrednote, ki so tekom 500 letih potonile v pozabo. Oziroma vsaj večina le-teh, saj se vendarle sčasoma tudi zares prav za vsem, vsem in vsakim, izgubi vsaka sled. Vendar..umetnikova mojstrovina je v tem, da je Michelangelo čas uspel ukaniti. Z Michelangelovo pomočjo je Čas Medičejcem prizanesel in ohranil eno samo vrednoto – ni jim odplavil njihove slave.

To sta prvi dve sporočili, ki ju skriva Medičejski panteon; minljiv, iztekajoči se človekov čas in na drugi strani večen, nesmrten spomin na nekdanjo slavo, davni blišč Medičejske dinastije.  In iz tega se takoj razvije ideja, da je čas slave človekov čas oziroma človekov čas – čas slave.

Na tem mestu se pridruži še tretja koncepcija Časa, časa Boga, časa božanstva, ki je v primerjavi s človekovim večen, … neminljiv,… neiztekajoč. Božji čas absorbira vase tudi vse omenjene trenutke dneva in to je še eno religiozno sporočilo te kapelice.

IMG_7528.JPG

Giuliano de’ Medici – SCUOLA TOSCANA

Rezultat iskanja slik za notte buonarroti medici

Le tombe Medicee – SCUOLA TOSCANA

Največja posebnost Giulianove grobnice je zagotovo ženska alegorija Noči, edini od štirih kipov, ki ga je Michelangeovo do zadnje potankosti dokončal in v vsakem aspektu dodelal. Njeno golo, kamito telo, ki leži na levi strani sarkofaga (Giulianove grobnice) je edino, ki so ga Michelangelove roke tako zelo zgladile, da je njena marmorna koža  že barve meseca, kot bi želela namigovati na luno z zvezdami na nočnem nebu nad njo. Noč, kot izdajata njeno ime in položaj, je prikazana v stanju globokega sna. Okrog nje ležijo vsi njeni atributi – atributi sanj in spanca:

Rezultat iskanja slik za notte buonarroti medici

La Notte – Michelangelo Buonarotti – SCUOLA TOSCANA

–  sova (ita. la civietta), ki je kot tipična nočna žival simbol noči

Rezultat iskanja slik za notte buonarroti medici

Sova, simbol Noci – SCUOLA TOSCANA

– šopek makovih rož (mazzo di fiori di papavori), kajti mak je simbol plodnosti, rodovitnosti, zaspanosti, zatorej makova semena uporabljajo za homeopatske pripravke zdravil in za pripravvke opija proti nespečnosti

–  maska, ki lahko simbolizira sanje – varljive in zavajajoče – in tudi smrt

–  in zadnji atribut, ki je položen na njene dolge lase spletene v kite, na njeno glavo je diadem, okrašen z zvezdo in z znamenjem vzhajajočega meseca.

Rezultat iskanja slik za il giorno michelangelo

La Notte – M. Buonarotti – SCUOLA TOSCANA

Njena nenavadna poza tako zelo spominja na Ledino, Ledo iz grško mitologijo. Giovanni di Carlo Strozzi, katerega je njena ekstraordinarna lepota tako ganile, je njej v čast napisal zelo pomenljiv kvartet: La Notte che tu vedi in sì dolci atti / dormir, fu da un Angelo scolpita / in questo sasso e, perché dorme, ha vita: / destala, se nol credi, e parleratti”. V  nekoliko popačenem prevodu bi ti pomenilo : ‘’Marmor sem, a zgledam živa. Če me prebudiš, te bom ogovorila.’’

Michelangelo je na to odgovoril z naslednjim kvartetom, ki ga je položil v usta Noči: “Caro m’è il sonno, e più l’esser di sasso, / mentre che ‘l danno e la vergogna dura: / non veder, non sentir m’è gran ventura; / però non mi destar, deh, parla basso“.

Noč bi raje spala, saj med spanjem ne čuti bolečine in sramote. Raje bi še naprej ostala okamenela. Raje bi ostala marmor. Zato mu veli, naj potiho govori.

Kaj je bolečina, ki jo je tukaj kipar, arhitekt, slikar, pesnik Michelangelo sporočal, na kaj se Michelangelo s tem nanašal? S temi verzi je aludiral na Evropo, ki se je v tistem času drobila na koščke.. Evropo, ki je razpadala,…  nanašal se je na razkole in na krvave bitke, ki so se bíle na njenem ozemlju. Na dramatične dogodke, ki so se kar množili in ki jih je kasneje utrpela Italija,… ki sta jih utrpela še posebej Rim in Firenze. Michelangelo je tako kot vsi najbolj budni misleci te tudi sam čutil..slutil, predvideval, da prihajajo, da se približujejo. Hrbtne strani Noči, ki se dotika stene, njen stvarnik nikdar ni dokončal.

Dramatični dogodki, katere je Michelangelo slutil, takrat ko je intepretiral besede Noči, ki bi rada še naprej spala so se pričeli zares uresničevati: trope Karla V. so v enem letu (1527-1528) razdejale in prizadele ves Rim, Clemente VII. je bil zapornik pri imperatorju, Firenze so se temu skušale upreti ter zapostaviti khrko, tranzitivno Republiko. Papež Clemente VII. in imperator sta se sporazumela, dogovorila, trope Karla V. so zapustile Apeninski polotok, a še prej so se ustavile, da bi obkolile, oblegale Firenze (1529-1530). Istega leta so Michelangelu dodelili, zaupali funkcijo nadzornika trdnjav, a Michelangelo ni imel nobenih posebnih želja, da bi nadzoroval trdnjave in utrdbe, ki so bile namenjene za to, da bi mesto varovale pred Medičejci, saj so bili le-ti navsezadnje njegovi komitenti. Vendar Michelangela so k temu dobesedno prisilili in ko je mesto padlo, se je Michelangelo znašel v nerodni situaciji, češ da je izdal družino in njeno zaupanje, družino, ki ga je kot mladega dečka odprtih rok sprejela medse ter mu dala vse in še več. Michelangelo si je zatočišče poiskal v sami Baziliki San Lorenzo,  v njenem podzemnem predelu, ki je direktno povezan z Novo Zakristijo in ki je nekaj časa bila edini njegov dom..

Moška alegorija Dneva, ki razgaljena sloni na drugi, desni strani sarkofaga Gliulianove grobnice, je v nasprotju z Nočjo veliko manj obdelana, čeprav je telo Dneva še vedno izjemno razdelano, izjemno razvito. Vidi se močan hrbet, mišičasto zadnjico, noge, roke, zamaknjene kolke…. in nejasen obraz. Mnogi kritiki se sprašujejo, zakaj obraznih potez  ni nikdar končal?

Rezultat iskanja slik za il giorno michelangelo

Dan – il Giorno – M.Buonarotti- SCUOLA TOSCANA

O tem obstaja malo morje debat, diskuzij, hipotez, študij in to že od samega dne, ko je hladni marmorni Dan ugledal luč sveta. Na sploh vseh, ki se kdaj srečajo z Michelangelom bega to mučno,.. pereče vprašanje, ki se glasi, zakaj je Michelangelo veliko skulptur pusti nedokončanih? Zakaj jih nikdar ni zaključil? Kajti ne samo da,  Michelangelo ni pustil nedokončanih Medičejskih grobnic, marveč ni zaključil tudi ogromno omenjenih načrtov iz prejšnjega, mlajšega obdobja.

O tem obstaja veliko teorij; najbolj pragmatične zagovarjajo, da je Michelangelo imel, sprejemal preveliko število naročil naenkrat, ki jih nikakor ni zmogel dokončati, kajti nikakor ne gre pozabiti dejstva, da je Michelangelo ves čas delal v osami, brez stikov z zunanjim svetom. Druge teorije se nasprotno sklicujejo na neoplatonsko filozofijo in na dejstvo, da enkrat ko umetnik dobi inspiracijo s pomočjo Boga, božanstva, je to dovolj veliko darilo, zadostilo, dovolj velik blagoslov, tako, da ni potrebno, da idejo izdela vse do zadnje potankosti, dodela vse do zadnje finese. Resnica se najverjetneje nahaja nekje vmes in dejstvo nedokončanosti ali bolje rečeno motivi zanjo, nedvomno pripomorejo k temu, da so Medičejske kapele še toliko bolj fascinantne in magične.

Na drugi strani, na nasprotni steni Nove Zakristije stoji panteon Urbinskega vojvode, Lorenza di Piera de’ Medici, ki je okrašen s prav tako prečudovitima marmonima alegorijama – Zore (l’Aurora) in Mraka (il Crepusculo). Aurora je na sploh, tekom celotne človekove umetniške zgodovine bila tista, ki je poleg Pomladi najbolj navdihovala ne samo literate in poete, marveč umetnike vseh vrst.

Rezultat iskanja slik za IL CREPUSCOLO buonarroti medici

Mrak – M.Buonarotti – SCUOLA TOSCANA

Rezultat iskanja slik za il giorno michelangelo

Mrak in Zarja – SCUOLA TOSCANA

Aurora je s svojo seksualno lepoto najverjetneje najlepša ženska skulptura, ki so jo Buonarottijeve roke izoblikovale. In tudi njej je fiorentinski poet, Francesco Doni namenil par naslednjih manierističnih stihov: ‘’Io la tocco sasso, a mi muove la carne e mi diletta più che se viva carne lo toccasse; anzi i son marmo ed ella è carne.’’ (A.F. Doni).

V verzih se skriva manieristična igra o zamenjavi vlog; človek, ki pred seksualno lepoto ženske iz mrzlega marmorja (!) okameni in obratno –  žensko figuro, marmor, kamen, neživo materijo je Michelangelo obdaril s tako izjemno lepoto, da si je nemogoče predstavljati, da je to zgolj – kamen. Pesnik je prepričan, da je iz nje Michelangelo izdelal pravo človeško, žensko telo, kajti nemogoče je, da bi bila zgolj – marmor.

Rezultat iskanja slik za IL CREPUSCOLO buonarroti medici

Aurora – SCUOLA TOSCANA

Michelangelo Buonarotti je za mnoge pomenil pomenil oz. pomeni najvišjo in zadnjo možno stopnjo umetniškega razvoja med drugim prav zaradi tega, ker njegove marmorne skulpture ne izgledajo – marmor, ne izgledajo kamen, ne izgledajo kot neživa materija, marveč izgledajo kot prava živa bitja, kot telesa, v katerih tli življenski plamen.

Rezultat iskanja slik za notte buonarroti medici

Dejstvo je, da je ravno z Auroro, tako kot Boticcelli s svojo Venero, postavil kanon ženske lepote; ženske, ki je močna, tako navznoter kot navzen – je takšne atletske konstitucije, da je že rahlo možača. Če dodobra pogledamo je tudi Aurora postavljena v zelo neudoben položaj …zdi se, kot da bo zdaj zdaj zdrsnila iz sarkofaga..da se le s težavo še drži na njem..

Rezultat iskanja slik za AURORA  buonarroti medici

Aurora – M. Buonarotti, SCUOLA TOSCANA

Možno razlago za njeno neudobno, nenavadno namestitev nam ponudi Giorgio Vasari. Auorora ali Alba je ujeta v aktu prebujanja iz spanca, kar lahko razberemo tudi iz tipične geste z levo roko, ki je gesta prebujanja. Aurora zbudi samo sebe (drugače seveda niti ne bi moglo biti, saj je vendarle aurora) in s tem istočasno predrami tudi svet. A ko se Zarja zbudi se zave, da je Medičejski vojvoda umrl, od bolečine se zvije in obžaluje svoje čare, obžaluje, da je ona še vedno lepa, medtem ko je duca mrtev. To je seveda samo ena izmed možnih interpretacij njenega položaja, postavitve v prostoru, ki s svojo melanholični karakterjem, grenkobo aludira na smrt Lorenza Medičejca.

Rezultat iskanja slik za IL CREPUSCOLO buonarroti medici

Aurora se prebuja… SCUOLA TOSCANA

Zadnja od štirih skulptur je il Crepusculo ali Mrak, ki je izmed vseh štirih alegorij najmanj dokončan. Na tem mestu velja omeniti, da je Michelangelo pustil malo morje nedokončanih, nikdar dodelanih skulptur, in drugače niti ne bi moglo biti, saj si je Buonarotti zopet zastavil izredno ambiciozen in megalomanski projekt, kot je bilo tipično za njegov stil – razmišljal je namreč o postavitvi 30 ali celo 40 marmornih kipov, ki bi morali skupaj pripovedovati ravno te različne koncepcije Časa: Čas Človeka, Čas slave in Čas Boga.

il Crepusculo – Mrak – M.Buonarotti- SCUOLA TOSCANA

Med najbolj znanimi zamišljenimi a nikdar realiziranimi statuetami sta na prvem mestu zagotovo dva ‘’Rečna Bogova’’ (gli Dei Fluviali), ki sta danes razstavljena v fiorentinskem muzeju imenovanem ‘’La Casa Buonarotti’’. Omenjena dva neizdelana Rečna Bogova bi morala stati ob Medičejskih sarkofagih, aludirala naj bi na teritorialno in morsko dominantnost Medičejcev, na vrhuncu svoje slave in moči. Večji Rečni bog Metauro naj bi simboliziral reko Tibero, ki teče skozi Rim ter vojvodo Urbinskega, manjši pa reko Arno, ki teče skozi Firenze ter vojvodo Nemourskega.

Rezultat iskanja slik za dio fluviale michelangelo

Muzej Casa Buonarotti – il dio fluviale -SCUOLA TOSCANA

Kar Michelangelo tudi nikakor ne uspe narediti je bila tudi grobnica Lorenza in Giugliana de’Magnifici,…ki sta bila prednika omenjenih, istoimenskih vojvod. Stara Medičejca sta pokopana v tej krsti, na kateri bdijo tri marmorne statuete, s tem, da je samo Madonna, ki stoji v centru od Michelangela, medtem ko sta ostala dva kipa – Santo Cosimo in Damiano -plod dela dveh Michelangelovih pomočnikov, asistentov (Montorsolle in Montelupa).

In ravno okrog teh dveh svetnikov je zgoščen religiozni pomen te kapele, saj sta Santo Cosimo in Damiano v svojem življenju bila sirijska svetnika, ki sta bila po poklicu zdravnika (v italijanščini ‘’medici’’), ki v zameno nikdar nista sprejela ali zahtevala plačila, kompenzacije in ki sta bila kot nalašč primerna za patrona, sveta zaščitnika neke  bankirske dinastije, ki je nosila ime ‘’Mediči’’. Michelangelo je izoblikoval celo kandelabre v Novi Zakristiji in pogled Madonne ter dveh svetnikov usmeril točno vanje.

Rezultat iskanja slik za notte buonarroti medici

Nova Zakristija – Michelangelo- SCUOLA TOSCANA

 

Pozdrave iz Medičejsko-Michelangelovih Fierenz..

NIKA SIRK RIEGLER, SCUOLA TOSCANA

 

IMG_7541.JPG

Nika Sirk Rigler, avtorica clanka – SCUOLA TOSCANA & Le Tombe Medicee

OD SLAVE DO NESMRTNOSTI: MEDIČEJSKE GROBNICE V BAZILIKI SAN LORENZO (ŠOLA TOSKANA – 1. del)

ŠOLA TOSKANA O  BIOGRAFIJI MICHELANGELA BUONAROTTIJA, MEDIČEJSKIH GROBNICAH, BAZILIKI SAN LORENZO IN O ŠE MARSIČEM

Nova Zakristija v Baziliki San Lorenzo v Firenzah je veliko več kot le zgolj veličasten arhitektonsko-kiparski mavzolej. Je umetnostni dosežek, ki je kreatorju Michelangelu Buonarottiju na eni in Medičejski dinastiji na drugi strani, prinesel slavo za vse večne čase. In z njo tudi nesmrtnost.

Mnogokrat ni ravno lahko dešifrirati določeno umetniško mojstrovino, razloge in motive za njegov nastanek, sprejete odločitve na eni strani in napadanja na drugi. Sile, ki so bile prisotne v tej igri so bile legenda San Lorenza, Bazilika zgrajena že davnega leta 1393, prisotnost Medičejcev v Firenzah in neizmeren talent Michelangela Buonarottija ter njegova ekstraordinarna umetniška pot. Nova Zakristija je ambient, kjer lahko opazujemo vrhunec renesančnega obdobja, čeprav je njen kreator ni nikdar popolnoma dokončal…

Rezultat iskanja slik za BAZILIKA SAN LORENZO

Bazilika San Lorenzo

Za to, da lahko razumemo Novo Zakristijo in za to, da lahko v tem članku razpravljamo o njej, se je potrebno vrniti na  začetek. Začetek, katerega predstavlja Stara Zakristija, ki je bila zaupana, dodeljena arhitektu po imenu Filippu Brunelleschiju, ki je določil obliko in zastavil dimenzijo tega svetega ambienta. Prav po njegovih načrtih je nastala ta navzven skromna, skorajda neopazna in nezanimiva Bazilika San Lorenzo, katera se svojo rjavo kameleonsko barvo zlahka skrije med zlije z ostalimi fiorentinskimi palačami in starimi hišami. Tudi Filippo Brunelleschi si je podobno prigaral nesmrtno slavo s svojim, mogoče še bolj poznanim delom – kupolo Katedrale Santa Maria del Fiore.

Rezultat iskanja slik za cupola del brunelleschi

Rezultat iskanja slik za cupola del brunelleschi

Cupola di Brunelleschi & Scuola Toscana

Celoten projekt in samo gradnjo Bazilike San Lorenzo so omogočila financiranja najpremožnejših meščnov, pripadnikov župnijo, ki so bili –nihče drug kot Medičejci.  Njihov prvotni dom, prvotna palača se je nahajala nasproti omenjene bazilike in še danes so vidni njeni ostanki, njene ruševine, ki nam znajo povedati izredno zanimive zgodbe.

Rezultat iskanja slik za BASILICA SAN LORENZO

Basilica di San Lorenzo & Scuola Toscana

Dejstvo, da se je palača nahajala prav nasproti cerkve San Lorenzo, razkriva, da je bila to najelitnejša lokacija v srednjeveškem mestu. Do 14. stoletja je bil posvetni objekt Medičejski sakrarij, medtem ko se šele v 15. stoletju z Medičejskim vojvodstvom in nadvojvodstvom povzdigne na stopnjo bazilike, tj. najvišje kategorije cerkva, tako da so lahko v njej najpomembnejše osebnosti praznovale vse cerkvene ceremonije – krst, poročne in pogrebne slovesnosti.

medici.jpg

Medicejski grb (Scuola Toscana)

 

Bazilika San Lorenzo sestoji iz treh nadstropij; pritličja, kjer so pokopani pripadniki družine Mediči, prvega nadstropja – Stare Zakristije, imenovane tudi ‘’Le Capelle de’ Principi’ ter iz drugega nadstropja, v katerem je stoletje kasneje nastala Nova Zakristija.  Ne prva ne druga nista bili nikdar popolnoma dokončani. V primeru Stare in Nove zakristije govorimo o dveh popolnoma različnih nadstropjih Bazilike Sdan Lorenzo, o o dveh različnih stoletjih (14.,15. stoletje in 16.) in celo zgodovinskih vekih (Stari in Novi vek), in s tem o dveh različnih arhitektih – Filippu Brunelleschiju in Michelangelu Bunarottiju-  ter posledično dveh različnih umetnostnih slogih.

In navsezadnje tudi o dveh popolnoma drugačnih razlogih, ki so bili motiv za nedokončanost tako prve kakor druge.

IMG_7568.JPG

Scuola Toscana 

Na stenah prvega svetišča znotraj Bazilike San Lorenzo, lahko občudujemo panteon Giovannija di Biccija de’Medici, ki je v nekem pomenu fundator Medičejske dinastije, njegovega sina Cosima ter vnuka Piera de’ Medici.  Tri generacije Medičejcev, ki si tudi prizadevajo zgraditi in okrasiti v 14. stoletju Staro sakrestijo ter zanjo zadolžijo že omenjenega arhitekta Filippa Brunelleschija. Kiparske stvaritve monumentalnih dimenzij na njenih stenah so plod Donatella, njegovega tesnega prijatelja, s katerim sta v takratnem času, v 14. stoletju bila najslavnejša živeča umetnika.

IMG_7544.JPG

Le Capelle dei Principi – la Basilica di San Lorenzo

IMG_7550.JPG

Lev kot simbol Medicejcev

Nova Zakristija je kot že omenjeno nastala v poznejšem obdobju, pričela se je graditi leta 1520, kot svetišče dveh velikih Medičejskih potomcev. Medičejci se lahko ponašajo s tem, da sta bila kar dva člana dinastije okronana s papeško tiaro –  papež Leone X. in Clemente VII. (prej imenovan kardinal Giulio Zanobi Giuliano de’ Medici). Neponovljivo v vsej zgodovini ter umetnostni zgodovini je bilo dejstvo, da so se te tri velike osebnosti, dva papeža ter Michelangelo, med seboj poznale … in poznale so se vse od rosnih najstniških let. In tudi to je med drugim še ena velika zanimivost, ki razkriva tudi Michelangelove začetke in njegovo pot in o kateri si lahko kaj več prebereš v tem članku.

                                                                Michelangelo Buonarotti

Michelangelo Buonarotti se je rodil v majhnem podežljskem mestecu po imenu Caprese v bližini Arezza, družini, ki je pripadala sloju nižjega plemstva. Njegov oče Ludovic di Leonardo Buonarotti Simoni je svojega sina poslal študirat na Pravno-humanistično akademijo, med drugim tudi zato, ker naj bi bilo to zagotovilo, naložba za sinovo prihodnost ter priložnost za vzpon po družbeni lestvici. A mladi Michelangelo je očetove načrte zavrnil in se želel preizkusiti v popolnoma nasprotnih vodah – v poklicu Umetnika. Kot je vsem znano, je bil umetniški poklic (oz. je marsikje žal še dandanes) ožigosan kot ničvreden, neresen poklic, poklic nižjega ranga, ki se je enačil s poklicem rokodelca, ki je bil brez vsakršnega družbenega ugleda. Če preskočim nekaj rosnih otroških let na vprašanje, kje se je Michealangelo prvič srečal s kiparsko umetnostjo, ki je kasneje postala njegova najljubša in najbolj izurjena veja? Za to je potrebno pogledati popolnoma drugačen kontekst; ko je Michelangelo zaključil svoje urjenje pri maestru Ghirlandu, pri katerem se je učil od svojega 12-15 leta, ga je takoj zatem pod svoje okrilje vzel velepomembni  bankir Lorenzo Magnifico, ki je bil takrat najbolj ugledna politična osebnost in obenem tudi najbolj aktivni mecen na področju umetnosti.

michelangelo

Kip Michelangela pred Gallerijo degli Uffizi

Na trgu imenovanem Piazza di San Marco je imel svoje vrtove in poslopja znotraj katerih so mladi, potencialni nbodoči umetniki urili svoje kiparske in slikarske spretnosti pod vodstvom starega učitelja Bertoda di Giovannija, zadnjega živečega učenca velikega Donatella. Michelangelo je tako prek njega že pri rosnih 15 (1490-1492) letih usvajal intelektualno dediščino, zapuščino Donatella, enega izmed največjih kiparjev tistega časa.

Rezultat iskanja slik za battaglia dei centauri buonarroti

Madonna della Scala – Muzej Casa Buonarotti

V tem kratkem, a srečnem zgodnjenajstniškem obdobju (Lorenzo il Magnifico namreč prezgodaj umre) na vrtu San Marca je Michelangelo ustvaril svoji prvi dve deli, ki nosita ime: Madonna della Scala in Battaglia dei Centaruri Celo ti dve deli smo si študentje Scuole Toscana ogledali ter spoznali tekom vodene ekskurzije, ki se je nekega avgustovskega popoldneva odvila v muzeju imenovanem ”Casa Buonarotti”.

Rezultat iskanja slik za battaglia dei centauri buonarroti

La Battaglia dei centauri – Muzej  Casa Buonaroti

Zadnja prikazuje kot že samo ime sugerira bitko kentavrov, profanih subjektov. Michelangelo je kentavre, antične mitološke pošasti, ki so v grški mitologiji pol človek in pol konj, upodobil v trenutku spopada z vojščaki (lapidi) in če relief podrobno opazujemo lahko v njem že prepoznamo njegov ‘’kiparski laboratorij’’, saj v tem prerivanju teles že odkrijemo vojščaka, iz katerih potez se bo desetletje kasneje rodil ven … David. K temu prvemu kiparskemu reliefu se je kasneje Michelangelo vračal še vse svoje življenje.

V približno istem času je politično in religiozno/versko življenje v Firencah utrpelo drastične transformacije. Na prelomnici iz srednjega v novi vek, leta 1492 je umrl Lorenzo il Magnifico, čigar smrt pomeni tudi zaključek enega pomembnega obdobja fiorentinske kulture. Lorenzo Veličastni je bil namreč veliki filozof, umetnik oz. veliki poznavalec umetnosti, lastnik dragocenih umetniških zbirk in celo mecen. Po njegovi smrti je oblast v mestu prevzel Girolamo Savonarola, verski reformator, dominikanski, proti-renesančni pridigar, zažigalec knjig in uničevalec umetniških del, saj jih je obravnaval kot nemoralna. Sam je kasneje dočakal dokaj naslaven konec, saj ga je ljudstvo odstavilo iz oblasti, obglavilo na osrednjem fiorentinskem trgu Piazza della Signoria (na tem mestu je danes narisan velik bel krog, tik pred Neptunovim vodnjakom), za povrh pa so njegovo truplo še zažgali, njegove posmrtne ostanke pa raztresli v reko Arno (1489).

Ko so bili Medičejci izgnani iz mesta in ko jim je bila vzeta oblast, so se tudi določene osebnosti znašle v težavni situaciji. Med drugim tudi mladi Michelangelo. Ta je s smrtjo svojega mecena izgubil ne samo svoje učitelje, delavnico, učilnico, marveč je izgubil tudi svoj dom, saj je Lorenzo il Magnifico v tem najstniku prepoznal tako ogromen umetniški potencial, da je mlademu geniju ponudil tudi svoj dom. Dom, v katerem sta istočasno odraščala tudi njegova sinova Giulian in Giovanni, katerih odrasle portrete lahko opazujemo na Medičejskih grobnicah v Novi Zakristiji.

Izgnan iz Medičejske palače je Michelangelo naposled zatočišče našel v cerkvici Santo Spirito (ki se nahaja na istoimenskem fiorentinskem trgu, v četrti imenovani Oltrarno) in v zahvalo je patrom, ki so ga medse sprejeli naredil in podaril delo Crocifisso di Santi Spirito (1493). Skromna.. enostavna… ponižna..podoba Križanega Jezusa, ki pa je ravno zaradi te svoje preprostosti izjemno ganljiva.

Rezultat iskanja slik za crocifisso michelangelo santo spirito

                                        Crocifisso di Santi Spirito – Chiesa Santo Spirito (Scuola Toscana)

Mesto so v nadaljevanju zasedli Francozi in Michelangelo je bil prisiljen zbežati tudi iz samega mesta. Dvajsetletni ubežnik se je napotil v Bologno, v kateri mu je sam senator na široko odprl vrata svojega doma. Najverjetnejša mogoča razlaga, da je bilo kaj takega sploh mogoče, je ta, da so Medičejci (tedaj v eksilu) uporabili svoje veze in kontaktirali družino Bentivolgia, ki mu je pripravila topel sprejem in ga sprejela medse. Svoje mesto ni našel samo v  senatorjevi družini, v njegovem domu, marveč celo v njihovem kiparskem podjetju, ki je bilo v mestu daleč najbolj prestižno in v katerem je Michelangelo zasedel mesto kiparja. Tukaj je oblikoval tri skulpture. Po Bologni ga je pot odpeljala proti Rimu in papeškemu Vatikanu, vendar ker se želim v tem prispevku osredotočiti predvsem na obdobje vezano na Firenze, bom preskočila za nekaj let na kasnejšo vrnitev v Firenze. Pritegnile so ga namreč govorice, da želijo na pročelju Katedrale Santa Maria del Fiore postaviti 12 apostolov iz marmornih skulptur in med drugim, poleg tega pa so iskali srečneža in genija, ki bi mu podarili velik blok belega marmorja, ki ga njegovi predhodni lastniki niso znali oblikovati.

prigioni-david6

 

V strahu, da bi ga dodelili Leonardu da Vinciju, se je Michelangelo vrnil v Firence, podpisal pogodbo ter iz njega naredil … Davida.

Fiorentinski gigant je bil originalno postavljen na osrednjem fiorentinskem trgu med gosposko palačo – Palazzo Vecchio ter Loggio della Signoria, nakar je bil po dolgih stoletjih premeščen v muzej imenovan Galleria dell’ Accademia.

Prigione-David.jpg

Prigioni-David8.jpg

Z Davidom Michelangelo postavi kanon moškega ideala, popolne lepote, kanon idealnih telesnih dimenzij-proporcij. David je herojski portret biblijskega junaka, ponižnega in neoboroženega pastirja, ki je zgolj z vero v Boga uspel premagati gigantskega Goljata. Po Davidu se Michelangelo posveti in loti še ogromno kiparskih podvigov, katere pa velike večine nikdar ne dokonča. Redke so izjeme, ki jih je v tem poznem obdobju dokončal, med njimi sta omemembe vredni zagotovo marmorna skulptura ‘’La Madonna di Bruges’’ v Belgiji, ki jo je naredil za fiaminske/belgijske trgovce, merkante ‘’i Mouscron’’ ter slikarsko delo z naslovom ‘’Tondo Doni’’, ki jo danes hrani Galleria degli Uffizi.

 

tondo-doni

Tondo Doni – Galleria degli Uffizi ( Scuola Toscana)

Veliko je del, za katere se domneva, da je Michelangelo njihov avtor, čeprav zanje ne obstajajo prav 100% dokazi. Nasprotno, omenjeno sliko je Michelangelo narisal za gospode ‘’Doni’’, kjer je visela na steni njihove zakonske spalnice in na kateri je upodobljena Sveta družina. Zakonca Agnolo in Maddalena Doni sta imela prefinjen stil, stene njunih dnevnih prostorov sta okrasila s slikami, portreti samega Rafaela, res pa je, da za svoj izbran okus nista bila pripravljena zapraviti preveč denarja.

S tem je povezana tudi zanimiva anekdota, saj ko sta zakonca izvedela za račun, ki jima ga je Michelangelo izstavil ob koncu dela, sta njegovo slikarsko umetnino zavrnila, češ da je predraga. Prebrisan in iznajdljiv Michelangelo je zato vpletel slikarja Rafaela, ki mu je zaukazal, da mora zakoncema dejati, češ da je slišal kako je neka druga fiorentinska družina pripravljena kupiti omenjeno sliko za štirikratno ceno, kot jima jo je postavil Michelangelo. In celo štirkrat večjo vsoto so imeli za cenovno ugodno, saj je vendarle imeti v hiši samo Michelangelovo delo nekaj neprecenljivega. Zakonca Doni sta se svoje škrtosti, svojega ravnanja zasramovala, saj bi s tem omadeževala družinsko ime, ugled ter sliko odkupila za še enkrat večjo ceno, kot naj bi jo bila pripravljena izplačati izmišljena družina.

 

Tondo Doni2.jpg

”Scuola Toscana” v Galleriji degli Uffizi

Po Firenzah je bil Michelangelo znova prisiljen oditi, saj ga je novoizvoljeni papež Giulio II. poklical v sam Rim, z namenom, da bi ga prosil, da naj mu Buonarotti izoblikuje nagrobni spomenik, a omenjeno naročilo je zasenčil veliko pomembnejši projekt – poslikava Sikstinske kapele v Vatikanu. Čeprav je Michelangelo imel veliko rivalcev med istodobnimi umetniki (npr. Rafaela), je uspel pomesti z zlobnimi jeziki ter opraviti s privoščljivci ter škodoželjci, ko se je s poslikavo stropa Sikstinske kapele prislužil še naziv največjega slikarja. Največnjega slikarja, kar jih je kdaj ugledal ta svet. Po dokončavi Sikstinske kapele se je Michelangelo znova posvetil papeževi grobnici, ki je-čeprav nedokončana-še eno njegovo velepomembno delo, ki se ga ob obisku Rima in cerkve S. Pietra Vincoli nikakor ne sme spregledati (1548).

Papeževa nagrobnica je bila sprva zamišljena, zastavljena kot izjemno ogromen arhitektonsko-kiparski projekt, saj si je Buonarotti zadal izdelati 40 kipov, izmed katerih pa je dokončal zgolj kip Mojzesa v  Cerkvi San Pietro Vincoli. Nedodelanost, nedokončanost se je tedaj že dodobra zasidrala v Michelangelovo prakso, saj se je le redkokatero delo v svojem zrelo-poznem obdobju odločil dokončati. Kljub temu, niso nič kaj manj pomembna, nič manj prikrajšana za občudovanje, preučevanje in … slavo. ’Ujetniki’’ ali ‘’Prigioni’’ v italijanščini so najzanimivejši primerek njegovih nedokončanih del.

V belem marmorju okameneli štirje moški danes delajo družbo Davidu v Akademiji, dva izmed njih pa  sta zaprta v Louver muzeju.

 Prigione1.jpg
prigione2

prigione3     prigione4

In sedaj se približujemo obdobju, ki nas tudi najbolj zanima, saj je pomembno za razumevanje Medičejskih kapel, opisanih v naslednjem članku; tj. Michelangelovemu stiku z dvema rimskima papežema Medičejskega rodu. To sta bila papež Leone X., ki je bil izvoljen leta 1512, umrl pa je leta 1521 ter samo leto kasneje izvoljen njegov nasledniik – bratranec Giulio de’Medici, kasneje imenovan papež Clemente VII. Oba Medičejska papeža sta bila tesno povezana s prvo vejo družine Mediči; Leone X. je bil sin Lorenza il Magnifica, medtem ko je bil Clemente VII. sin mlajšega brata Lorenza il Magnifica po imenu Giulio, umorjenega v zaroti imenovani ‘’La congiura de’Pazzi’’.

Oba Medičejska papeža sta z Michelangelom v otroških, mladostniških letih delila svoj dom, il Palazzo de’Medici, skupaj so jedli, se igrali, občudovali družinske zaklade, skratka odraščali. Takrat je Medičejski papež Leone X. Michelangela prvič zaprosili, da bi oblikoval fasado Bazilike San Lorenzo. Ta je tedaj imela rustično fasado, ki jo je uspela ohraniti vse do današnjih dni, saj nazadnje Bazilika ni nikdar doživela načrtovane prenove… nove preobleke, ki bi morala biti po mnenju papeža še kako veličastna, saj bi tako že navzven odsevala družinski blišč, Medičejsko bogastvo. Za fasado, ki naj bi bila prekrita in okrašena z dragocenim marmorjem je Leon X. razpisal celo velik javni natečaj.

Rezultat iskanja slik za BASILICA SAN LORENZO

Fasada Bazilike San Lorenzo (Scuola Toscana)

Michelangelo je nepresenetljivo na naciononalnem natečaju pometel z vso ostalo konkurenco; predstavil je svoj projekt in pričel klesati marmor, takoj ko mu je bila odobrena pogodba. Izklesal je veliko stebrov in marmornih blokov, ki pa žal niso bili nikdar dvignjeni in dokončno izoblikovani. Vendar, če se danes podamo na ogled Medičejskih grobnic lahko opazimo, da je fasada Bazilike San Lorenzo še danes rustična in ne marmorna, čeprav se je le-te Michelangelo lotil z vso svojo vnemo.

Odgovor na to se skriva v podatku, da je papež Leon X. kaj kmalu prekinil Michelangelovo pogodbo, saj je spremenil mnenje in leta 1519 uradno naznanil opustitev načrta o prenovi cerkvene fasade. Ob tem dogodku je Michelangelo, pri kateri sam ni imel nobene besede, doživel to, kar danes lahko imenujemo živčni zlom. Obžaloval je svoje sodelovanje in vložen trud, vloženo delo, zapadel v depresivno obdobje, a na srečo ga je isti papež razveselil z novim, velikim… še večjim izzivom, s še večjo in pomembnejšo nalogo. Ta velepomembni, veleugledni izziv se je glasil: Nova Zakristija.

V tem času je prezgodnja smrt presenetila dva Medičejska mladeniča, ki sta bila edino zagotovilo… edina obljuba, v katero so Medičejci polagali svoje upa, da bi se njihov rod lahko nadaljeval. Ta dva mladeniča, ki sta prerano umrla, sta bila Giuliano di Lorenzo de’ Medici, Duca di Nemours in Lorenzo di Piero de’ Medici duca di Urbino. Dogodek je celotno družino izredno pretresel. Papeževo gesto o postavitvi njunega panteona, svetišča je potrebno razumeti kot željo po kontiuniranosti, nadaljevanju Medičejskega rodu ter po povzignjenosti družinske slave, … časti,.. dominance, potence, moči, ki so jo Medičejci znali obdržati, tudi ko so preživljali mračna obdobje, tudi ko so doživljali padce, tudi v času, ko se je dinastija naenkrat znašla brez svojih legitimnih dedičev.

medici2

Lev in grb kot simbola druzine Medici (Scuola Toscana)

Michelangelo se je s celotno dušo in telesom posvetil omenjenemu veličastnemu projektu, saj mu je bila zaupana ne samo vloga arhitekta, temveč tudi vloga glavnega direktorja, vodje vseh del, ki so se odvijala, celo vloga dobavitelja marmorja. In ob vsem tem, se je pri vsakem koraku, pri vsaki potezi vračal nazaj k svojemu zgledu – k Filippu Brunelleschiju in njegovi Stari Zakristiji, k panteonom ostalih Medičejcev, ki krasijo njene visoke stene.

In Michelangelo, ki si je naložil velepomembne dolžnosti, sprejel naloge in bil obremenjen z visokimi pričakovanji ter z dosežki ostalih predhodnih mojstrov, je nazadnje vendarle uspel narediti veličastno, ekstraordinarno, dih jemajočo in popolnoma inovativno – Novo Zakristijo. To smo obiskali zadnjo septembrsko soboto  s ”SCUOLO TOSCANA”; kaj vse smo spoznali,..izvedeli … odkrili, .. se naučili… doumeli.. pa ti bom zaupala v nadaljevanju tega  članka, ki si ga lahko prebereš na naslednji povezavi:

                                                                                                                            A presto!

                  NIKA SIRK RIGLER, SCUOLA TOSCANA  

IMG_7566.JPG

Le Capelle dei’ Principi (Scuola Toscana)

IMG_7581.JPG

Katja z Grbom druzine Medici🙂 (Scuola Toscana)

 

Strop oz. notranja stran kupole Stare Zakristije (Bazilika San Lorenzo)  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

MOST SANTA TRINITA ali NAJLEPŠI MOST PO MNENJU FIORENTINCEV (Scuola Toscana)

 

ŠOLA TOSKANA PRIPOVEDUJE ZGODOVINO MESTA PREK SVOJIH MOSTOV – MICHELANGELOV MOST SANTA TRINITA

Tekom stoletij Fiorentinci tekom stoletij nikakor niso pozabile, kako je bila Arno vselej neločljivo povezana z rojstvom in z razvojem mesta, pravzaprav z njegovo celotno zgodovino – tako v dobrem kot v zlem. Na tisočem je Arno nudila delo za preživetje – dovolj je samo, da pomislimo na težaško delo izkopovalcev peska (članek, ki si ga mimogrede lahko ogledaš na naslednji povezavi, https://italianinitaly.wordpress.com/2016/07/26/aprender-italiano-en-una-excursion-con-el-barco/) ali pa na dejstvo, da je predstavljala najkrajšo pot, povezavo mesta z obalo oz. morjem.

arno2.jpg

Arno 

arno 8.jpg

Ponte Santa Trinita v ozadju, viden iz Ponte Vecchia

Tako kot je Arno tekla, tako so tudi čez njene bregove rasli mostovi. Vendar tolikokrat kot je reka dala življenje, tolikokrat ga je tudi vzela: dolg je spisek poplav, poplav, ki so z rušilno močjo in Neptunovo jezo ničkolikokrat proušile rečne jeze, nasipe, mostove in za seboj pustile na stotine žrtev, poškodbe cerkva, muzejev in umetnostnih del.

14516436_10209807614134504_7507212805051767135_n

Mimogrede, letos Firenze obeležujejo 50 letnico od zadnje grozovite poplave, ki se je zgodila leta 1966, tako da so temu dogodku v spomin letos priredili raznorazne projekte, dogodke, razstave, med drugim tudi razstavo starih fotografij, ki dokumentirajo omenjeno tragedijo. Razstava fotografij v Nacionalni knjižnici imenovani Biblioteca Pietro Thouar na trgu Piazza Tasso je ena izmed teh, katero sem obiskala tudi jaz s študentkami Šole Toscana. Spodaj prilagam nekaj slik, ki obeležujejo poplavljene Firenze. 

unnamed

Arno leta 1966

arno9.jpg

Razstava v knjižnici Pietro Thouar

Danes je mogoče po Arno pluti s turističnimi barčicami ”renaioli”, s katere si je možno ogledali Firenze e edinstvene perspektive in s katero smo se odpravili tudi študentje ŠOLA TOSKANA. Če želiš biti tudi ti del te izkušnje, ki ja vsaj nam ostala v najlepšem možnem spominu, te vabim, da si ogledaš ponudbo tečajev italijanskega jezika, ki jih nudi naša šola in se nam pridružiš pri spoznavanju in odkrivanju Firenz in njene (umetnostne) zgodovine:

http://www.scuola-toscana.com/

http://www.scuola-toscana.com/italian-language-courses/italian-and-art.php

Vsi.png

Študentje Scuole Toscana na izletu z barčico po reki Arno

Most Santa Trinita, ki ga je Ammanatti dal zgraditi po načrtih Michelangela Buonarottija je bil razglašen za enega izmed najlepših arkitekturnih del, mostov tako v Italiji kot na svetu.  Jtudi danes najstarejši most z elipsastimi arkadami / oboki na svetu, ki  v sebi prav ta skriva nešteto zgodb. Njegove linije, ki so tako preproste, tako enostavne, a hkrati tako neverjetno elegantne, da mu jih zavidajo in posnemajo mostovi, ki so zrasli na vseh koncih sveta in ne samo v Italiji. 

Ponte Vecchio.jpg

Ponte Santa Trinita v ozadju, viden iz Ponte Vecchia (jaz in študentka iz Južne Afrike)

Pešce – turiste in domačine, kočijaže, avtomobile in vespe, ki drvijo čez njega prijazno pozdravljajo z ”buongiorno” in ”buonasera” Štrije letni časi. Mi ne verjamete?

carraiaiaia.jpg

Na vsakem izmed štirih vo galov mostu se vzdiguje en renesančni spomenik – alegorije štirih letnih časov, ki so bile nameščene na most leta 1608. Poletje in jesen ter zima in pomlad še danes ohranjajo praznujejo in ohranjajo spomin na še eno Medičejsko poroko – poroko Cosima II. z Marijo Magdaleno iz Avstrije. Pietro Francavilla, Taddeo Landina in Giovanno Caccini so hiteli klesati marmor v čast omenjene ceremonije.
Če si alegorične skulpture ogledujemo iz reke Arno, se zdi, da s pogledom venomer sledijo veslaču, renaiolu. 
Ko jih je priznani renesančni arhitekt Bartolomeo Ammannati, ki je po Michelagelovih načrtih most tudi zgradil, namestil na most je med drugim vzel v obzir in študiral celo rečni tok.

arno11.jpg

Pogled iz mostu Santa Trinita na Arno in Lungarno ob sončnem zahodu

Danes mineva 72 let od osvoboditve Firenz med Drugo svetovno vojno, ob umiku Nemcev leta 1944. Vendar še prej, z noči iz 3. na 4. avgust istega leta, so Nemci pognali v zrak mostove čez reko Arno z namenom, da bi skušali zaustaviti napredek nasprotnih sil. Poleg izjemne tragedije za človeštvo, je vojna pomenila tudi resnično tragedijo za zgodovinisko, umetnostno-kulturno dediščino, ki še danes živi v spominu Fiorenticev in Italijanov. V zrak so pognali vse razen Ponte Vecchia, katerega je Hitler v zadnjem času odločil zavarovati, ohraniti in zaščititi, saj bi njegovo uničenje predstavljalo preveliko umetnostno-kulturno dediščino….

santa trinita.jpg

Porušenje mostu med 2.svetovno vojno..

Čeprav se je Arno tokrat odločila prizanesti Mostu Santa Trinita, saj mu je vendarle za 4 stoletja prizanesla poplave, pa se mu nasprotno ni odločil prizanesti Hitler. In s tem so potonili tudi Štrije letni časi. Saj vendarle niso imeli več nobenega razloga za praznovanje. V povojnem obdobju je Fiorentinec Luigi Bellini sklical in oblikoval poseben svet za projekt imenovan: ”Kako in kje je nekoč stal most Santa Trinita” ali v italijanščini: ‘‘Come era e come era”, ki si je kot že samo ime izdaja prizadeval za njegovo rekonstrukcijo. Slednja je bila leta 1952 zaupana v roke arhitektu Riccardo Giydulich in inžinirju Emilliu Brizziju.

Rekonstruiran most je bil otvorjen 16. marza 1958, pri čemer su uporabili originalni kamen, originalne kose materiala, ki so ležali v globini reke Arno. Na svoje mesto so bile postavljene tudi Štiri alegorije letnih časov, ki so bile prav tako potegnjene iz dna reke. Vendar nikakor niso uspeli najti ”Glave Alegorije Pomladi” – ”Teste di Primavera”.

primavera.jpg

Primavera v sončnem zahodu

Tako  v 60. letih prejšnjega stoletja Bellini razpiše nagrado v vrednosti  50. 000 lir nagrade za tistega, ki bo našel izgubljeni del. In po 17 letih iskanja, so bili ravno ”renaioli” tisti, ki so jo našli, navsezadnjo so bili tisti, ki so reko najbolj poznali in bili tekom zgodovine z njo najbolj povezani.

arno.jpg

Ponte Santa Trinita

Tri leta je svet pisal o tem dogodku – čast je pripadala 26 mladeniču po imenu Timoteo Lucaroni, po poklicu renaiol ali izkopovalec peska, ki jo je 1961 našel v bližini mosta Ponte Vespucci. Od tedaj naprej so Štrije letni časi zopet skupaj.

Biblioteca Gallerie Degli Uffizi poseduje eleganten, v usnje vezan ”dosier”, ki je edinstven rokopis, ki hrani vse izrezke iz takratnih časopiov, časnikov, letakov, fotografij, ki pripovedujejo dogodivščino lova na zaklad.

primaber.jpg

Naj omenim še zadnjo posebnost, dekoracijo tega mostu – na njegovem pročelju se lahko opazujejo rogovi kozoroga, ki so znameniti simbol Cosima I. de’ Medici, zakaj 9. januarja 1569 je postal vojvoda Toscane. Januar, kateremu vlada zoodiakalni simbol kozorog je vzel za svoj drugi rojstni mesec, simbolično novo rojstvo, nov preporod. Cosimo I dei Medici je bil sicer rojen junija, tako da je njegovo prvotno astrološko znamenje rak. Rak in kozorog, še posebej njegovi rogovi so postali postali neizogiben del arhitekturnih, slikarskih in kiparskih stvaritev, ki simbolizirajo in ohranjajo spomin na veličastno zgodovinsko figuro Cosima I de’ Medici.

Ko smo se se s Šolo Toskana odpravili na izlet z barčico po reki Arno, smo imeli priložnost občudovati z edinstvene perspektive tudi dve ogromni ovnovi glavi, ki s sredine pročelja mostu gledata navzdol proti rečni gladini. Oven je namreč bojevnikov, vojščakov simbol, simbolizira bojevniški duh. in je tako tukaj postavljen z namenom, da straži, opazuje eventualne grožnje in nevarnosti, ki so prihajale od zunaj in ogrožale mesto Firenze.

Most.jpg

Prva ovnova glava je obrnjena proti Ponte Vecchiu, proti Casentinu – od tam so od nekdaj prihajale grožnje, poplave reke Arno (kot sem omenila so vsi mostovi ,kjer danes stoji omenjen most Santa Trinita izgubili bitko proti poplavam med leti 1333 in 1557), medtem ko je druga ovnova glava obrnjena proti Ponte alla Carraia, ki prav tako s pogledom strmi nekam daleč, proti rečni strugi oz. dolini, od koder so prihajale grožnje iz morja, natančneje iz Pisa. Oven naj bi tako strašil Pisane, ki so pluli po reki Arno, saj je bila Pisa zgodovinska sovražnica mesta Firenz. Stari renaiol nam je tudi zaupal, da se je še danes med ljudmi ohranil sarkastičen pregovor, ki se glasi: ”Meglio un morto in casa che un pisano all’uscio”, kar v prevodu pomeni: ”Bolje mrtvec v hiši kot Pisanec na vhodnih vratih.”  :)

megla.jpg

Študentje Šole Toskana na izletu z barčico po reki Arno

ponte-v

Razgled na Ponte Vecchio iz Mostu Santa Trinita

Če te je opis Mostu pritegnil, te za konec vabim, da si ogledaš še naslednji del članka, v katerem sem prav tako združila dragocene informacije, ki mi jih je Šola Toskana tekom moje Erasmus prakse ter tečaja Umetnostne zgodovine posredovala o Mostu Santa Trinita in ki si ga lahko ogledaš na spodnji povezavi: 

https://italianinitaly.wordpress.com/2016/09/22/sola-toskana-pripoveduje-zgodbe-mostov-cez-arno-michelangelov-most-santa-trinita/ .

                                                                                                                                    Lep pozdrav iz Firenz,

Nika Sirk Rigler,

Erasmus študentka na jezikovni šoli ŠOLA TOSKANA

arno7

Ja, avtorica članka in slik🙂

arno3.jpg

Arno – med Ponte Vecchiom in Ponte Santa Trinita

arno10.jpg

Razstava ob 50.obletnici poplave -septembra 2016

OGLED SONČNEGA ZAHODA S TRGA ”PIAZZALE MICHELANGIOLO” S ŠOLO TOSKANA

 PANORAMSKI TRG ”PIAZZALE MICHELANGIOLO”

Danes bom nekaj besed namenila veličastnemu trgu imenovanemu ”Piazzale Michelangelo”, fiorentinski terasi, do katere se študentje Šole Toscana prav vsak dan znova ob poletnih večerih povzpnejo in iz nje občudujejo prečudovit sončni zahod. Drznila bi si reči, da so si jo izbrali za svojo najljubšo zbirno točko in da je to poleg tipične ”apericene” njihova najljubša oblika druženja. Kako tudi ne, saj se pod to panoramsko teraso razprostirajo celotne Firenze in vsakič znova -kot bi bilo prvič- so vsi pogledi usmerjeni v spektakel narave, ko sonce tik pred koncem dneva obarva Firenze v tople barve, nad nebom nad njimi pa izriše celoten Giottov barvni spekter…

zahod.jpg

yaho4

Obvezna turistična točka je obiskana in nič kaj manj priljubljena tudi s strani domačinov, Fiorenticev. Do fiorentinske terase vodi nešteto poti, avtubus številka 12 in 13, vendar sama vsekakor prisegam na vzpon po 441 stopnicah, s katerih se lahko zavije tudi v ”Giardino delle Rose” ali ”Vrt Vrtnic” v italijanščini, kjer spomladi zacveti na stotine vrtnic vseh možnih sort.

14237747_10209603790799048_4165511090276884565_n.jpg

441 stopnic do Piazzale Michelangelo

Giardino 3.jpg

Giardino delle Rose  :)

13886400_10153552962550771_522720671990139133_n.jpg

Če si tudi ti želiš biti del te edinstvene izkušnje te vabim, da si ogledaš spletno stran jezikovne šole – Šole Toskana ter se vpišeš na kakšen tečaj italijanskega jezika, saj boš med izjemno pestro ponudbo zagotovo našel tudi nekaj zase:

 http://www.scuola-toscana.com/. 

POKLON MICHELANGELU BUONAROTTIJU 

Panoramska terasa nad Firenzami… posvečena največjemu umetniku vseh časov – Michelangelu Buonarottiju, renesančnemu slikarju, arhitektu in predvsem – kiparju. Tako, kot v Baziliki Santa Croce tri Umetnosti, tri muze – Arhitektura, Slikarstvo in Kiparstvo objokujejo umetnikovo smrt, tako se tudi celotne Firenze poklanjajo največjemu živečemu umetniku. Kako tudi ne, saj brez njega Firenze ne bi bile to, kar so danes… načrtoval, sprojektiral in oblikoval je precejšen del Firenz pod naročilom družine Medici, tako da ne bomo nič pretiravali, če bi zibelko renesanse imenovali tudi ”Michelangelove Firenze.”

musa4

Grobnica Michelangela Buonarottija v Baziliki Santa Croce – ob straneh 3 Alegorije; muza Slikarstva, Kiparstva in Arhitekture, ki objokujejo umetnikovo smrt

Če te zanima vedeti kaj več o Baziliki Santa Croce – Panteonu italijanskih velikih osebnosti (kjer počivajo Galileo Galilei, Michelangelo Buonarotti, Giorgio Vasari, Niccolò Machiavelli,…), si lahko prebereš dva članka, ki sm ju spisala na to temo: 

https://italianinitaly.wordpress.com/2016/08/29/basilica-santa-croce-la-vecina-de-la-escuela-toscana/ 

https://italianinitaly.wordpress.com/2016/08/29/basilica-santa-croce-la-vecina-de-la-escuela-toscana/

Začetek zgodovine trga sega v ne tako daljno leto 1869, letnica, ki je za Firenze izrednega pomena, saj je bilo mesto v tistem času prestolnica Italije. Leta 1864 se je namreč italijanska vlada odločila prestaviti svoj sedež iz Torina v Firenze in tako je mestu za kratek čas pripadala izjemna čast – funkcija glavnega mesta Italije vse do leta 1871. In osrednji trg glavnega mesta Italije je arhitekt Giuseppe Poggi oblikoval in posvetil njihovemu umetniku ter ga originalno poimenoval ”Piazzale Michelangiolo”. 

Ta-isti arhitekt je sicer zadolžen za precejšen razvoj in obnovo Firenz v 19. stoletju, ki je mestu narisal nov obraz, porušeno je bilo srednjeveško mestno obzidje iz 13. stoletja, oblikoval je predel ob reki imenovan ”Lungarno” ter po pariškem zgledu so se stkale ulice, ki usmerjajo ljudi in nagovarjajo avtomobile, naj se povzpnejo do fiorentinske terase, od koder se vidijo vsi bližnji toskanski griči, Fiesole, ob lepem vremenu pa celo zasneženi Apenini. Tukaj poteka tudi najpomembnejša panoramska cesta imenovana ”Viale dei Colli”, ki nas popelje mimo še ene prečudovite cerkve imenovane ”La Chiesa di San Miniato” in Medičejske vile ”Forte Belvedere”, ki ležita le nekaj metrov stran od trga in katerih ogled ti vsekakor tudi toplo priporočam! 

Glede na to, da je trg posvečen najslavnejšemu umetniku, je temu primerno okrašen tudi z dvema kopijama njegovih najpomembnejših del, ki jih hranijo Firenze (Rim se seveda po svoje ponaša z Buonarottijevim zakladom), s katerima je dosegel svetovno slavo ter se za vse večne čase zapisal v zgodovino.

medici.jpg

Šola Toskana na ogledu Medičejskih grobnic v cerkvici San Lorenzo

IMG_7525.JPG

Capele medicee di Buonarotti

Prav na sredini trga se vzdiguje kopija Davida iz brona, ob njegovem vznožju pa statuete Medičejskih grobnic (le tombe medicee), katerih originali počivajo v cerkvici San Lorenzo. Spomenik so na noči 25. junija 1873 na vrh griča pripeljali s pomočjo 18 volov. Davidov kipa zavzema priviligirano pozicijo, z vrha griča opazuje in občuduje Firenze, ki se razprostirajo pod njim – Baziliko Santa Croce, Palazzo Vecchio, Duomo, Ponte Vecchio & Ponte Santa Trinita, Arno, … Chiesa di San Lorenzo, Gallerio degli Uffizi in še in še bi lahko naštevala znamenitosti, nad katerimi bdi Davidov kip.  In ob njegovih nogah, prav tako kot v omenjeni Medičejski cerkvici ležijo že zgoraj omenjene štiri kopije najslavnejših upodobitev, alegorij Dneva in Noči. Originalna dela so za razliko od kopij narejena iz dragocenega belega marmorja iz Carrare. 

14021497_1205343199485870_5305226827979201456_n.jpg

Piazzale Michelangelo in Davidov kip na sredini

Arhitekturna in gradbena dela trga so se vlekla več let in se nazadnje zaključila leta 1985, ko je terasa končno postala dostopna za javnost. Priznani arhitekt Giuseppe Poggi (kateremu je med drugim posvečen trg, ki leži prav pod ”Piazzalom Michealangelo”, zraven Mostu San Niccolo) je zaslužen tudi za prečudovito teraso oziroma Loggio v neoklasičnem umetniškem slogu. Mimogrede, neoklasicizem je oznaka za zahodnoevropski umetnostni slog (1770-1830), ki se je razširil po vsej Evropi kot nasprotje kičastemu baroku, ter znova uveljavil čiste, ravne, preproste linije. Idejni projekt terase – neoklasične loggie, je bil sprva zamišljen kot muzej na prostem – podoben temu, ki ga lahko opazujemo v vsem poznani gotski Loggi dei Lanzi na osrednjem fiorentinskem trgu – Piazza della Signoria. Razlika bi bila zgolj ta, da bi Poggijeva Loggia pod milim nebom gostila le Michelangelova dela…

14317400_1232293513457505_5419455522330947391_n.jpg

Omenjena ideja se potem vendarle ni uresničila, namesto tega je na tem mestu tekom let zrasla elegantna panoramska kavarna, ki danes svojim klientom ponuja odličen ”pompelmo rosso”, ”cappuccino” ali ”spaghette” z razgledom nad Michealangelove Firenze. Temu seveda so primerno zaosljene tudi cene – kolikor sem imela priliko izkusiti so prav tukaj tudi najvišje, vendar menim, da si je vsaj enkrat tudi to potrebno privoščiti.

Family.jpg

Prav z letošnjim 14. februarjem je celoten trg prepovedal dostop avtomobilov in ukinil parkirne prostore, in kakor se na ta dan spodobi so nato organizirali prireditev, na katero so povabili pare iz vsega sveta, da so si na trgu Piazzale Michalangelo izmenjali najbolj romantičen in najlepši poljub na svetu. Sedaj je tako vseh 7.700 kvadrnih metrov rezerviranih zgolj za poulične umetnike, stojnice, začasne razstave, koncerte, sejme in druge raznorazne evente namenjene fiorentinski kulturi in obrti… in seveda za malo morje ljudi, ki na panoramskih stopnicah pričakuje veličastni sončni zahod in opazuje kako se dan prevesi v noč, tik zatem, ko sonce potone v .. Arno.

soncni-zahod

zahod1.jpg

Panoramski razgled, ki si ga vsak večer ogledujemo študentje Šole Toskana

yaho4.jpg

50 odtenkov sončnega zahoda 

razglednica

Lep pozdrav iz Michelangelovih Firenz, 

NIKA SIRK RIGLER,

ŠOLA TOSKANA

familz2.jpg

Me & my sister (:

familz.jpg

Lana🙂

IMG_7532.JPG

..jaz..avtorica članka in slik v Medičejskih kapelah  (:

MOST SANTA TRINITA ali NAJLEPŠI MOST PO MNENJU FIORENTINCEV (Scuola Toscana)

ŠOLA TOSKANA PRIPOVEDUJE ZGODOVINO MESTA PREK SVOJIH MOSTOV – MICHELANGELOV MOST SANTA TRINITA

Tekom stoletij Fiorentinci tekom stoletij nikakor niso pozabile, kako je bila Arno vselej neločljivo povezana z rojstvom in z razvojem mesta, pravzaprav z njegovo celotno zgodovino – tako v dobrem kot v zlem. Na tisočem je Arno nudila delo za preživetje – dovolj je samo, da pomislimo na težaško delo izkopovalcev peska (članek, ki si ga mimogrede lahko ogledaš na naslednji povezavi, https://italianinitaly.wordpress.com/2016/07/26/aprender-italiano-en-una-excursion-con-el-barco/) ali pa na dejstvo, da je predstavljala najkrajšo pot, povezavo mesta z obalo oz. morjem.

arno2.jpg

Arno 

arno 8.jpg

Ponte Santa Trinita v ozadju, viden iz Ponte Vecchia

Tako kot je Arno tekla, tako so tudi čez njene bregove rasli mostovi. Vendar tolikokrat kot je reka dala življenje, tolikokrat ga je tudi vzela: dolg je spisek poplav, poplav, ki so z rušilno močjo in Neptunovo jezo ničkolikokrat proušile rečne jeze, nasipe, mostove in za seboj pustile na stotine žrtev, poškodbe cerkva, muzejev in umetnostnih del.

Mimogrede, letos Firenze obeležujejo 50 letnico od zadnje grozovite poplave, ki se je zgodila leta 1966, tako da so temu dogodku v spomin letos priredili raznorazne projekte, dogodke, razstave, med drugim tudi razstavo starih fotografij, ki dokumentirajo omenjeno tragedijo. Razstava fotografij v Nacionalni knjižnici imenovani Biblioteca Pietro Thouar na trgu Piazza Tasso je ena izmed teh, katero sem obiskala tudi jaz s študentkami Šole Toscana. Spodaj prilagam nekaj slik, ki obeležujejo poplavljene Firenze. 

unnamed

Arno leta 1966

arno9.jpg

Razstava v knjižnici Pietro Thouar

Danes je mogoče po Arno pluti s turističnimi barčicami ”renaioli”, s katere si je možno ogledali Firenze e edinstvene perspektive in s katero smo se odpravili tudi študentje ŠOLA TOSKANA. Če želiš biti tudi ti del te izkušnje, ki ja vsaj nam ostala v najlepšem možnem spominu, te vabim, da si ogledaš ponudbo tečajev italijanskega jezika, ki jih nudi naša šola in se nam pridružiš pri spoznavanju in odkrivanju Firenz in njene (umetnostne) zgodovine:

http://www.scuola-toscana.com/

http://www.scuola-toscana.com/italian-language-courses/italian-and-art.php

Vsi.png

Študentje Scuole Toscana na izletu z barčico po reki Arno

Most Santa Trinita, ki ga je Ammanatti dal zgraditi po načrtih Michelangela Buonarottija je bil razglašen za enega izmed najlepših arkitekturnih del, mostov tako v Italiji kot na svetu.  Jtudi danes najstarejši most z elipsastimi arkadami / oboki na svetu, ki  v sebi prav ta skriva nešteto zgodb. Njegove linije, ki so tako preproste, tako enostavne, a hkrati tako neverjetno elegantne, da mu jih zavidajo in posnemajo mostovi, ki so zrasli na vseh koncih sveta in ne samo v Italiji. 

Ponte Vecchio.jpg

Ponte Santa Trinita v ozadju, viden iz Ponte Vecchia (jaz in študentka iz Južne Afrike)

Pešce – turiste in domačine, kočijaže, avtomobile in vespe, ki drvijo čez njega prijazno pozdravljajo z ”buongiorno” in ”buonasera” Štrije letni časi. Mi ne verjamete?

carraiaiaia.jpg

Na vsakem izmed štirih vo galov mostu se vzdiguje en renesančni spomenik – alegorije štirih letnih časov, ki so bile nameščene na most leta 1608. Poletje in jesen ter zima in pomlad še danes ohranjajo praznujejo in ohranjajo spomin na še eno Medičejsko poroko – poroko Cosima II. z Marijo Magdaleno iz Avstrije. Pietro Francavilla, Taddeo Landina in Giovanno Caccini so hiteli klesati marmor v čast omenjene ceremonije.
Če si alegorične skulpture ogledujemo iz reke Arno, se zdi, da s pogledom venomer sledijo veslaču, renaiolu. 
Ko jih je priznani renesančni arhitekt Bartolomeo Ammannati, ki je po Michelagelovih načrtih most tudi zgradil, namestil na most je med drugim vzel v obzir in študiral celo rečni tok.

arno11.jpg

Pogled iz mostu Santa Trinita na Arno in Lungarno ob sončnem zahodu

Danes mineva 72 let od osvoboditve Firenz med Drugo svetovno vojno, ob umiku Nemcev leta 1944. Vendar še prej, z noči iz 3. na 4. avgust istega leta, so Nemci pognali v zrak mostove čez reko Arno z namenom, da bi skušali zaustaviti napredek nasprotnih sil. Poleg izjemne tragedije za človeštvo, je vojna pomenila tudi resnično tragedijo za zgodovinisko, umetnostno-kulturno dediščino, ki še danes živi v spominu Fiorenticev in Italijanov. V zrak so pognali vse razen Ponte Vecchia, katerega je Hitler v zadnjem času odločil zavarovati, ohraniti in zaščititi, saj bi njegovo uničenje predstavljalo preveliko umetnostno-kulturno dediščino….

santa trinita.jpg

Porušenje mostu med 2.svetovno vojno..

Čeprav se je Arno tokrat odločila prizanesti Mostu Santa Trinita, saj mu je vendarle za 4 stoletja prizanesla poplave, pa se mu nasprotno ni odločil prizanesti Hitler. In s tem so potonili tudi Štrije letni časi. Saj vendarle niso imeli več nobenega razloga za praznovanje. V povojnem obdobju je Fiorentinec Luigi Bellini sklical in oblikoval poseben svet za projekt imenovan: ”Kako in kje je nekoč stal most Santa Trinita” ali v italijanščini: ‘‘Come era e come era”, ki si je kot že samo ime izdaja prizadeval za njegovo rekonstrukcijo. Slednja je bila leta 1952 zaupana v roke arhitektu Riccardo Giydulich in inžinirju Emilliu Brizziju.

Rekonstruiran most je bil otvorjen 16. marza 1958, pri čemer su uporabili originalni kamen, originalne kose materiala, ki so ležali v globini reke Arno. Na svoje mesto so bile postavljene tudi Štiri alegorije letnih časov, ki so bile prav tako potegnjene iz dna reke. Vendar nikakor niso uspeli najti ”Glave Alegorije Pomladi” – ”Teste di Primavera”.

primavera.jpg

Primavera v sončnem zahodu

Tako  v 60. letih prejšnjega stoletja Bellini razpiše nagrado v vrednosti  50. 000 lir nagrade za tistega, ki bo našel izgubljeni del. In po 17 letih iskanja, so bili ravno ”renaioli” tisti, ki so jo našli, navsezadnjo so bili tisti, ki so reko najbolj poznali in bili tekom zgodovine z njo najbolj povezani.

arno.jpg

Ponte Santa Trinita

Tri leta je svet pisal o tem dogodku – čast je pripadala 26 mladeniču po imenu Timoteo Lucaroni, po poklicu renaiol ali izkopovalec peska, ki jo je 1961 našel v bližini mosta Ponte Vespucci. Od tedaj naprej so Štrije letni časi zopet skupaj.

Biblioteca Gallerie Degli Uffizi poseduje eleganten, v usnje vezan ”dosier”, ki je edinstven rokopis, ki hrani vse izrezke iz takratnih časopiov, časnikov, letakov, fotografij, ki pripovedujejo dogodivščino lova na zaklad.

primaber.jpg

Naj omenim še zadnjo posebnost, dekoracijo tega mostu – na njegovem pročelju se lahko opazujejo rogovi kozoroga, ki so znameniti simbol Cosima I. de’ Medici, zakaj 9. januarja 1569 je postal vojvoda Toscane. Januar, kateremu vlada zoodiakalni simbol kozorog je vzel za svoj drugi rojstni mesec, simbolično novo rojstvo, nov preporod. Cosimo I dei Medici je bil sicer rojen junija, tako da je njegovo prvotno astrološko znamenje rak. Rak in kozorog, še posebej njegovi rogovi so postali postali neizogiben del arhitekturnih, slikarskih in kiparskih stvaritev, ki simbolizirajo in ohranjajo spomin na veličastno zgodovinsko figuro Cosima I de’ Medici.

Ko smo se se s Šolo Toskana odpravili na izlet z barčico po reki Arno, smo imeli priložnost občudovati z edinstvene perspektive tudi dve ogromni ovnovi glavi, ki s sredine pročelja mostu gledata navzdol proti rečni gladini. Oven je namreč bojevnikov, vojščakov simbol, simbolizira bojevniški duh. in je tako tukaj postavljen z namenom, da straži, opazuje eventualne grožnje in nevarnosti, ki so prihajale od zunaj in ogrožale mesto Firenze.

Most.jpg

Prva ovnova glava je obrnjena proti Ponte Vecchiu, proti Casentinu – od tam so od nekdaj prihajale grožnje, poplave reke Arno (kot sem omenila so vsi mostovi ,kjer danes stoji omenjen most Santa Trinita izgubili bitko proti poplavam med leti 1333 in 1557), medtem ko je druga ovnova glava obrnjena proti Ponte alla Carraia, ki prav tako s pogledom strmi nekam daleč, proti rečni strugi oz. dolini, od koder so prihajale grožnje iz morja, natančneje iz Pisa. Oven naj bi tako strašil Pisane, ki so pluli po reki Arno, saj je bila Pisa zgodovinska sovražnica mesta Firenz. Stari renaiol nam je tudi zaupal, da se je še danes med ljudmi ohranil sarkastičen pregovor, ki se glasi: ”Meglio un morto in casa che un pisano all’uscio”, kar v prevodu pomeni: ”Bolje mrtvec v hiši kot Pisanec na vhodnih vratih.”  :)

megla.jpg

Študentje Šole Toskana na izletu z barčico po reki Arno

ponte-v

Razgled na Ponte Vecchio iz Mostu Santa Trinita

Če te je opis Mostu pritegnil, te za konec vabim, da si ogledaš še naslednji del članka, v katerem sem prav tako združila dragocene informacije, ki mi jih je Šola Toskana tekom moje Erasmus prakse ter tečaja Umetnostne zgodovine posredovala o Mostu Santa Trinita in ki si ga lahko ogledaš na spodnji povezavi: 

https://italianinitaly.wordpress.com/2016/09/22/sola-toskana-pripoveduje-zgodbe-mostov-cez-arno-michelangelov-most-santa-trinita/ .

                                                                                                                                    Lep pozdrav iz Firenz,

Nika Sirk Rigler,

Erasmus študentka na jezikovni šoli ŠOLA TOSKANA

arno7

Ja, avtorica članka in slik🙂

arno3.jpg

Arno – med Ponte Vecchiom in Ponte Santa Trinita 

arno10.jpg

Razstava ob 50.obletnici poplave -septembra 2016

 

 

ŠOLA TOSKANA PRIPOVEDUJE ZGODBE MOSTOV ČEZ ARNO – MICHELANGELOV MOST SANTA TRINITA

MICHELANGELOV MOST SANTA TRINITA

Ponte Vecchio je nedvomno eden izmed 10 najbolj znanih mostov v Evropi in na Svetu… in temu primerno je kot najprepoznavnejši simbol Firenz tudi obiskan. Na njem se gnetejo pisane množice turistov, tako da se nemalokrat zamislim, koliko časa bo še preteklo, preden se no pod težo gneče ljudi, kočij, zlatarn, pouličnih umetnikov sešibil v reko Arno…kolikokrat se je tudi prej v preteklosti.

arno7

Resda je most osupljive lepote, vendar le redkokateri Fiorentinec in pravi Italijan se bo ob poletnih večerih odločil sprehoditi čez njega, saj je tam vendarle precej težko občutiti pristni utrip mesta in mirnost ter spoštovanje, ki nas prevzame v bližini reke Arno. Arno, ki je začetek in konec vsega, saj je prav reka omogočila, da se je tukaj v prazgodovini rodilo in nastanilo življenje. Življenje, ki ga je ničkolikrat tudi grozovito vzela s svojimi razbesnjenimi poplavami. 

14516436_10209807614134504_7507212805051767135_n

Ponte Santa Trinita

Arno1.jpg

Šola Toskana na izletu z barčico po reki Arno

Danes je mogoče po Arno pluti s turističnimi barčicami ”renaioli”, s katere si je možno ogledali Firenze e edinstvene perspektive in s katero smo se odpravili tudi študentje ŠOLA TOSKANA. Če želiš biti tudi ti del te izkušnje, ki ja vsaj nam ostala v najlepšem možnem spominu, te vabim, da si ogledaš ponudbo tečajev italijanskega jezika, ki jih nudi naša šola in se nam pridružiš pri spoznavanju in odkrivanju Firenz in njene umetnostne zgodovine: 

http://www.scuola-toscana.com/

 http://www.scuola-toscana.com/italian-language-courses/italian-and-art.php.

Arno.jpg

SCUOLA TOSCANA – La gita con barca sull’ Arno

PonteVecchio1

Jaz, avtorica članka in slik

Kljub temu je nad njeno rjavo strugo tekom zgodovine zraslo 7 mostov: Ponte alle Grazie, Ponte Vecchio & Corridoio Vasariano, Ponte Santa Trinita, Ponte alla Carraia, Ponte A. Vespucci, Ponte alla Vittoria, Ponte all’Indiano. Izmed teh vsaj dva kotirata med najlepše in najpomembnejše na svetu in danes bom nekaj besed namenila mostu, ki mogoče ob vseh žarometih usmerjenih na Ponte Vecchio ostaja malce v senci in navsezadnje je tako tudi prav.

trinita1.jpg

Arno

Če se sprehodimo le en most zahodno od Ponte Vecchia, se pred nami vzpenja še en renesančni arhitekturni dragulj Firenz – Ponte Santa Trinita imenovan tudi Novi Most (Ponte Vecchio = Stari Most), ki je bil nemalokrat uradno počaščen z nazivom ”najlepši most v Firenzah in najelegantnejši most na svetu”.

arno12.jpg

Most – Ponte alla Carraia viden iz Mostu Santa Trinita 

Je eden izmed najlepših možnih kotičkov Firenz in idej kako zaključiti večer – s sladoledom v roki iz bližnje ”Gelateria Artiginale” po imenu Carraia (kot ene izmed najbolj znanih domačih sladoledarn) – do omenjenega mostu, od koder je mogoče opazovati sosednji Ponte Vecchio ali pa na drugi strani kako sonce potone v Arno in še bolj poudari okreno barvo s katere so pobarvane Firenze. In njeni mostovi.

Ponte V..jpg

Most Ponte Vecchio v ozadju, viden iz Mostu Santa Trinita (& moja sestica😛 )

Začnimo pri začetku, pri imenu; Santa Trinita ali v italijanščini Sveta Trojica aludira na trojno božanstvo in čeprav naj bi bila pravilna izgovorjava te besede Trinità ( z naglasom na zadnjem zlogu), pravi Fiorentinci namesto tega pri izgovorjavi poudarijo prvi i -Trinita, kar naj ne bi nakazovalo na lingvistično deformacijo, marveč na ostanke latinščine (enako velja tudi za izgovorjavo istoimenskega Trga in Bazilike Santa Trinita). 

view of the Ponte Santa Trinita from the Ponte Vecchio in Florence, Italy - M and V Life So Far:

Šola Toskana in Most Santa Trinita

Most Santa Trinita je tretji najstarejši most in med seboj povezuje dva pomembna trga – Piazza Santa Trinita in Piazza de’ Frescobaldi oziroma ulico, na kateri so zrasli najprestižnejši hoteli in dragi butiki imenovano Via Tornabuoni ter drugim bregom reke Arno. Prvi most, ki je bil sicer na tem mestu zgrajen daljnega leta 1252 je bil še iz lesa in je svoje ime prevzel po bližnji cerkvici – Chiesa Chiesa della Santa Trinita, vendar se je le 7 let zrušil v Arno, saj ni utrpel teže množice, ki je iz njegovega lesenega poda spremljala sprektakel, ki se je odvijal na reki. Mostovi, ki so ga nasledili v naslednjih stoletjih so prav tako utrpeli nepopravljivo škodo zaradi že omenjenih destruktivnih poplav reke Arno. Zadnja med njimi leta 1557 je most dobesedno besno pogoltnila.

Risultati immagini per ponte santa trinita firenze

Šola Toskana in Most Santa Trinita

Ni naključje, da je v tistem obdobju vladala v Firenzah družina Mediči, ki seveda ne bi obstala kar 500 let na oblasti in se zapisala v človeško zgodovino kot ena izmed najmogočnejših dinastij na svetu, če se ne bi čutila kos zoperstaviti samim silam narave. Navsezadnje je sedaj na svoji strani sedaj imela boga morja, rek, oceanov in vseh voda na Zemlji – Neptuna, mogočno dvignjen v fontani krasi osrednji fiorentiski trg, Piazza della Signoria in ki svoj oster pogled usmerja proti rivieri.

toda1.jpg

Rimskega boga morja Neptuna je iz prestižnega belega marmorja izklesal Ammanati, ki ga je sam Cosimo I dei Medici zadolžil za to delo in najpomembnejši predstavnik družine Mediči je zgleda začutil, da ima Ammanati vendar takšen talent in dar, da njegove renesančne kiparske stvaritve očarajo in ukrotije celo sicer neukrotljive vodne sile. Bartolomeo Ammanati je tako po načrtih Michelangela Buonarotija in prošnji Cosima I’ de Medici zgradil nov – veličasten most, z namenom, da bi povezal dve pomembni ulici, ki sta se vili vsaka na svojem rečnem bregu – Via Tornabuoni in Via Maggio, kjer so si dom postavile pomembne plemiške družine, med katerimi so bili seveda tudi pripadniki Medičejskega dvora.

11374565_415543235299992_28866424_n

.. s Šolo vsak ogled zaključimo v kakšni odlični in znani Gelateriji – najraje imamo Gelaterio della Carraia🙂

Vse do prvih desetletij 19. stoletja se je na mostu in bližnji Majski ulici odvijal tradicionalni sejem ”razmajanih kišt”, kjer so revni rokodelci ali majhni trgovci postavili stojnice iz lesa, katere so služile za sušenje obleke in rjuh z majhnimi grelniki. Ammanatti je most zgradil v samo dveh letih -1567 -1569 in svet je bil bogatejši za še en mojstrski Michelangelov arhitekturni podvig, saj je Most Santa Trinita utelešenje najvišje arhitekturne elegance. Jtudi danes najstarejši most z elipsastimi arkadami / oboki na svetu.

Ponte.jpg

Ujet je med dvema slavnima sosedoma – Pontem Vecchio ali Starim mostom na zahodu in Ponte della Carraia na vzhodu. Michelangelo si je pri načrtovanju Novega mostu zamislil moderno linijo iz treh arkad – tehniko, ki je sicer svet še ni poznal, sam pa jo je vpeljal v prakso in z njo dosegel še eno svetovno slavo pri oblikovanju Medičejskih grobnic, ki so danes eden izmed najbolj varovanih draguljev na svetu. S taisto tehniko je obdaril tudi stopnišče v javni, državni knjižnici na trgu Piazza San Lorenzo imenovani Biblioteca Medicea Laureaniziana (katero je sicer med drugim tudi v celoti sam načrtoval).

Michelangelo.jpg

Michelangelo Buonarotti

Ta linija je bila v njegovem času, času pozne resesanse nepopisna inovacija, saj je že naznanjala in predčasno utelešala smernice kasnejšega baroka, tako da je takoj ob zaključku gradbenih del Most zaslovel s svojo ekstremno elegantnostjo zaradi modernega dizajna obokov. Tri arkade oz. trije oboki imajo obliko verižnice ali v nearhitekturnem žargonu – obliko viseče verige, ki izredno spominja na parabolo, vendar se od nje matematično močno razlikuje (japp, dovolj matematike😛 ). Zgrajen je bil iz istega materiala kot vse ostale zgradbe v tistem času – iz kamna imenovanega pietra forte, ki ovija Firenze v značilno rumenkasto rjavo barvo.

Ariete.jpg

Sedaj pa se le hitro vpiši na kakšen tečaj iz naše bogate ponudbe in odkrivaj in spoznavaj z nami Firenze tudi ti!🙂

Pozdrav iz Michelangelovih Firenz

Nika Sirk Rigler,

SCUOLA TOSCANA

carraia.jpg

Jaz, avtorica članka in slik (z mostom Ponte alla Carraia v ozadju) 

IMG_7391.JPG

Most Santa Trinita med poplavo leta 1966

 

S ŠOLO TOSKANO ODKRIVAMO SKRIVNE KOTIČKE MESTA FIRENZ – ”IL CORRIDOIO VASARIANO”

IL CORRIDOIO VASARIANO 

Firenze je mesto neštetih skrivnosti in skrivnih detajlov… turisti se sprehajajo mimo njih, ne da bi jih kdaj opazili in spoznali, čeprav v sebi skrivajo zanimive zgodbe in zgodovino. Ves svet pozna najpomembnejše turistične točke mesta Firenz: Ponte Vecchio, Palazzo Vecchio, Basilico Santa Croce, Duomo – Katedralo Santa Maria del Fiore z veličastno kupolo Brunelleschi…. ter  seveda najstarejšo galerijo umetnosti na svetu –  Gallerijo degli Uffizi. A le redkodko pozna eno izmed najznamenitejših in najpomembnejših skrivnih kotičkov Firenz – skrivni hodnik družine Mediči imenovan Corridoio Vasariano, ki je povezoval (oz. povezuje) njuni dve domovanji oz. palači – Palazzo Vecchio in Palazzo Pitti.

Če se tudi ti želiš z nami potepati po fiorentinskih ulicah in spoznavati skrivnosti tega mesta, skrivnosti, ki jse ih načeloma navadni turisti ne zavedajo, in ki ti jih znajo zaupati le naši profesorji, ki so ne samo izkušeni učitelji italijanskega jezika, marveč tudi magistri in doktorji Umetnostne Zgodovine, državni turistični vodiči ter pravi Fiorentinci, ti svetujem, da obiščeš našo spletno stran – Jezikovne Šole Toskana na osrednjem trgu Santa Croce in si prebereš koristne informacije o jezikovnih tečajih italijanskega, španskega in celo japonskega jezika ( informacije so zaenkrat dostopne v ang jeziku, v slovenščino bodo prevedene v kratkem.):

http://www.scuola-toscana.com/ .

SOLA

Študenti ŠOLE TOSKANA …na destni strani, rumena stavba – zgoraj nad njo poteka Corridoio Vasariano

Corridoio Vasariano je izjemno arhitekturno renesančno delo, projekt arhitekta Giorgia Vasarija, ki je eden izmed najpomembnejših arhitektov 15.- 16. stoletja, ki sta stoletji renesanse. Zgrajen je bil leta 1565 na prošnjo Cosima I de’ Medici, ki je skrivni prehod namenil kot poročno darilo svojemu sinu Francescu I de’Medici, ki se je poročil z vojvodinjo iz Avstrije – Giovanno d’Austria. Hodnik je Giorgio Vasari sprojektiral in zgradil v zgolj 5 mesecih, in sicer od februarja 1565 do decembra istega leta, saj se je v mrzlem decembru tistega leta praznovala njuna poroka in je moral biti tako nared za njun poročni dan.

Gruppo1.jpg

Šola Toscana in Corridoio Vasariano desno zgoraj – Katerina prof. umetnostne zgodovini druga spodaj iz desne proti levi, ki vodi šolsko aktivnost ”Skrivnosti Firenz”

Naj kot zanimivost omenim, da so si premožne in bogate, vplivne družine v tistem času ob pomembnih dogodkih podarjali kot darila – kiparska dela, fontane (Neptunov vodnjak npr), slike (npr. Primavera od Botticellija je ena izmed njih) in navsezadnje tudi – Hodnike! Skrivni prehod je omogočil, da sta se mladoporčenca lahko na svoj poročni dal v miru sprehajala in proslavlja svoj dan, stran od radovednih oči Fiorentincev. Poleg tega je Hodnik omogočal tudi varen, miren, skrivni prehod skriven prehod med njihovo prvim domovanjem, ki je bila Palazzo Vecchio (ki se nahaja na osrednjem fiorentinskem trgu, Piazza della Signoria) in njihovim drugim domom – Palazzo Pitti.

corridoio

Spalnica Eleonore di Toledo v Palazzo Vecchio in vhodna vrata v Corridoio Vasariano

Corridoio Vasariano se vije nad strehami in ulicami strogega mestnega jedra, in čeprav je njegova dolžina 950 metrov, se tudi marsikateri Fiorentinci še danes tega ne zavedajo in opazijo prehoda, ki poteka nad njihovimi glavami. Kljub temu, da sta bili Medičejski bivališči oddaljeni slab km, pa se Medičejci po hodniku načeloma niso sprehajali, temveč so ga prečkali v t.i. carrozzelli, majhen vozu, ki je bil primeren za 2 osebi.

Primarni namen Corridoia Vasariana je torej, da povezuje 3 pomembne rezidence družine Mediči: Palazzo Vecchio, kje se hodnik začne (natančneje v spalnici Eleonore di Toledi, soproge Cosima I de’ Medici) in kjer je danes vhod vanj strogo zavarovan in bujno zastražen z varnostniki, saj je vstop in ogled hodnika prepovedan, nato se nadaljuje v Gallerio degli Uffizi ter  konča v Palači Pitti.

Lana mi.jpg

Zgoraj na sliki zelena spalnica nadvojvodine Eleonore di Toledo, soproge Cosima I dei’ Mediči v palači – Palazzo Vecchio – ja, njena najljubša barva je bila zelena🙂

Na njegovih stenah visijo – tako kot v Galeriji degli Uffizi – pomembna slikarska in kiparska dela, ki ponovno dopolnjujejo umetniško dediščino brezmejne vrednosti Firenz, čeprav so nekatera izmed njih tekom 2. svetovne vojne utrpela nepopravljivo škodo. Najpomembnejša značilnost Vasarianovega hodnika je ta, da poleg številnih umetnin, ki so shranjene v njehovi notranjosti in zaradi dejstva, da je delo tudi samo po sebi neprecenljivi arhitektuni spomenik, omogoča dvignjeno pozicijo nad starim mestnim jedrom, strogim centrom Firenz in se dotika oz. poteka skozi vse najpomembnejše fiorentinske stavbe.

              Corridoio Vasariano na sliki spodaj desno, viden iz Galerije degli Uffizi

Vasariano.jpg

Hodnik ima poleg omenjenega še varnostno funkciji, saj je Cosimo I dei’ Medici, najpomembnješi in najvplivnješi predstavnik omenjene dinastije, je Hodnik dal zgraditi najverjetneje tudi zaradi takratne politične situacije, ki je bila precej nestabilna.

Hodnik je eden izmed najpomembnješih svetovnih primerov renesančnega arhitekturnega sloga; tako kot je Antonio Gaudi pomemben za modernistično Barcelono, Jože Plečnik za modernistično Ljubljano, Schinkel za klasicistični Berlin, je Giorgio Vasari ime, ki si ga je v Firenzah vendarle potrebno zapisati v spomin in ga dodati na seznam po Michelangelo, saj brez njega ne bi bilo Firenz, kot jih poznamo danes.

img_0678

Corridoio Vasariano – desno zgoraj na sliki, ko naredi prehod iz Palazze Vecchio (v ozadju) v Galerijo degli Uffizi

V času 2. svetovne vojne je dal Benito Mussolini ukazal hodniku dodati par oken, iz katerih je lahko Hitler občudoval iz najeltinejše lokacije Ponte Vecchio v vsej svoji veličini in lepoti. In ravno med zaprtimi stenami skrivnega Medičejskega hodnika je Hitlerja lepota Ponte Vecchia tako presunila, tako ganila, da je ukazal, da mora Ponte Vecchio ostati nepoškodovan in nedotaknjen med drugo svetovno vojno. Njegovo okrušenje bi pomenilo preveliko izgubo za svetovno umetniško in kulturno dediščino… o Ponte Vecchiu bom raje kdaj drugič namenila par besed, za sedaj velja poudariti zgolj dejstvo, da se Corridio Vasariano vleče tudi nad samim srednjeveškim mostom in prečka reko Arno.

Ponte V..jpg

Giorgio Vasari je ob izgradnji hodnika predvidel majhna okenca na stenah hodnika, ki so gledala na reko Arno in na uličice in ceste Firenz. Vendarle posebnost teh oknc je v tem, da čeprav so to majhne špranje se odlikujejo po izjemni akustiki, saj so Medičejci in njihovi stražarji, varnostniki, uslužbenci, služničad…slišali vse, kar so se ljudje na cestah pogovarjali. Ni malo primerov o tem, kako so jih zasačili, ko je kdo izmed meščanov opravljal mestne gospode – in to opravljanje so plačali z lastnim življenjem.

Iz tega tudi izvira pridevnik oz. ime ”skrivni” hodnik – saj je le-ta bil skrivni v tem pomenu, da ljudje na ulicah niso nikdar vedeli, kdaj se kateri izmed Medičejcev sprehaja po hodniku in prisluškuje njihovim pogovorom.

V istem času, ko je bil zgrajen Corridoio Vasariano so bili odstavljeni tudi mesarji, ki so takrat zasedali Ponte Vecchio. Neznosen smrad mesa in rib se seveda ni mogel širiti po tako veličastnem renesančnem hodniku! Cosimo I de’ Mediči jih je tako nagnal na drugo stran centra, njihove pozicije pa so zasedle zlatarne in draguljarne, ki še dandanes zaznamujejo podobo Ponte Vecchia.

pONTE VECH.jpg

Da je Giorgio Vasari lahko postavil uresničil projekt, ki si ga je zadal, je moral podreti marsikatero oviro na svoji – podreti – v dobesednem pomenu besede, saj so morale biti porušene neštete hiše, stolpi oz. (hiše-stolpi), ki so stala na začrtani poti. Skorajda vse družine so privolile in spoštovale odredbo Medičejcev z izjemo družine Mannelli, ki se je temu ukazu odločno zoperstavila in svojega domovanja ni želela porušiti. Tako je Giorgio Vasari vendarle načrt malce priredil in na drugi strani Ponte Vecchia, kjer se le-ta zaključi in kjer stoji hiša-stlop ( casa-torre) Mannelli, hodnik naredi omajhen ovinek okoli omenjenega bivališča in ga tako pusti nepoškodovanega.

spodaj na sliki:Casa -Torre Mannelli, kjer je lepo vidno kako hodnik okoli nje naredi ovinek ..

corridoio2.jpg

Po Galleriji degli Uffizi, Ponte Vecchiu, casi-torre Manneli, stolp prečka tudi cerkev, ki stoji le nekaj metrov stran od Ponte Veccia in ki nosi ime Chiesa di Santa Felicità. Še danes se lahko vidi, kako je na zadnji steni omenjene cerkve vgrajen majhen hodnik-balkonček, ki je zagrnjen z zeleno zaveso, izza katere so lahko Medičejci zopet skrivno prisostovali pri Sveti maši in uživali priviligirano pozicijo, saj se navsezadnje tako tudi niso mešali z navadnimi, mestnim in kmečkim slojem prebivalstva. Tudi na Ljubljanskem gradu je to izredno lepo vidno, saj so bili prostori srednjeveške (!) grajske kapelice prav tako strogo ločeni in namenjeni različnim slojem prebivalsva.

Risultati immagini per chiesa santa felicita firenze

Chiesa Santa Felicità in Corridoio Vasariano v ospredju

Corridoio Vasariano se zaključuje z dvema izhodoma v Palazzi Pitti, ki je služilo kot novo domovanje družine Mediči, ko jim je Palazzo Vecchio postal pretesen in prestar. Eden izmed izhodov se konča prav v Jami Buontalenti znotraj Giardina di Boboli, katerega sem podrobno opisala v prejšnjih dveh prispevkih, ki si ju lahko ogledaš na spodnjih dveh spletnih naslovih, če te seveda zanima izvedeti kaj več o tem prelepem, veličastnem Medičejskem vrtu: 

https://italianinitaly.wordpress.com/2016/09/02/nedeljski-popoldan-v-medicejskih-vrtovih-boboli-s-solo-toskana/

https://italianinitaly.wordpress.com/2016/09/06/medicejski-vrt-boboli-zeleno-srce-mesta-firenz-sola-toskana/

Mesto Firenze skriva še na tisoče in tisoče podobnih skrivnosti, ki postanejo privlačne še posebej za tiste, ki se želijo izogniti klasičnim turističnim točkam, panoramskim razgledom. Predvsem pa pritegnejo tiste, ki se v mestu že prav dobro znajdejo in se sčasoma prično zanimati za skrivne detejle, ki so nekoliko skriti očem in katerih nikdar ne zmanjka. Tako imaš prav vsakič znova razlog in izgovor, da se nekoč ponovno vrneš nazaj in se izgubiš med tistimi še neraziskanimi ulicami na drugem bregu reke Arno…

Nika.jpg

Jaz, avtorica članka in fotografij

Lep pozdrav iz Medičejskih  FIRENZ,

NIKA SIRK RIGLER, SCUOLA TOSKANA

Corridoio.jpg

Corridoio2.jpg

Galerija.jpg

Gallerija degli Uffizi in Corridoio Vasariano, ki poteka v spodnjem delu